Kratka zgodovina sladkorja

Prvi, ki je navdušeno poročal o sladkem soku iz sladkornega trsa, je bil že Aleksander Veliki, ki se je z njim srečal v Indiji. Kasneje se je sladkorni trs iz Indije razširil po severni Afriki, Cipru in Siciliji, za tem pa so v Perziji že razvili posebne tehnike za rafiniranje sladkorja.

Krištof Kolumb je bil naposled tisti, ki je leta 1493 pripeljal sladkorni trs s Kanarskih otokov na področje današnjih Antilov, Dominikanske republike in Haitija. Tam je dal postaviti prve mline za mletje sladkornega trsa, pridelano sladko maso pa je potem pošiljal v Evropo.

Predel Antilov, Dominikanske republike in Haitija še dandanes velja za srce proizvodnje sladkorja, Kuba je pri tem vodilna.
V nasprotju s sladkornim trsom se je v naših krajih uveljavila predvsem sladkorna pesa. Leta 1747 je naravoslovec Andreas Sigismund Marggraf iz Berlina pri raziskovanju rastlinskih sokov po naključju odkril krmno peso, ki jo je označil kot »sladkorno rastlino«. Toda šele leta 1798 je Marggrafov učenec Franz Carl Achard prvič ugotovil praktično korist njegovega odkritja.

Leta 1810 je avstrijski farmacevt in kemik Johann Jassnüger na kraljevi akademiji Theresianische Ritterakademie pod sponzorstvom države prvič poskusil pridelati sladkor iz sladkorne pese.

Kasneje je Johann Christian Waykarth izboljšal težek proces proizvodnje sladkorja.

Leta 1830 je v Avstro-Ogrski monarhiji delovalo že 19 tovarn sladkorja s skupno proizvodno močjo 251.000 stotov.

Prva kocka sladkorja je prišla na tržišče leta 1843. Domislil se je je Jakob Christoph Rad, direktor tovarne sladkorja, nastala pa je na pobudo njegove žene. Ta sladki izdelek simbolično predstavlja začetek dobe modernizacije in racionalizacije.

Do leta 1863 je število tovarn naraslo že na 136 in proizvodnja je bila prvič zmožna v celoti zadovoljiti domače potrebe po sladkorju. Manj kot desetletje kasneje je v Avstriji delovalo že kar 200 tovarn – te so podvojile proizvodnjo, v začetku 20. stoletja pa so jo, predvsem zaradi še izboljšane tehnike, celo podeseterile.

Ko so precej desetletij kasneje, sredi 80. let prejšnjega stoletja, začeli ljudje vse bolj zmanjševati uporabo sladkorja, se je podjetje AGRANA hitro domislilo, kako rešiti sloves sladkorja.

Njihovi strokovnjaki namreč dobro vedo, kako pomembno vlogo igra pri potrošniku zunanji videz izdelka, zato so svoje sladkorje zapakirali v prikupne embalaže. Poleg tega se v AGRANI zavedajo, da ima sodobni potrošnik rad na voljo široko paleto izdelkov. Prav zato so začeli v podjetju izdelovati poseben sladkor, namenjen za peko, pa sladkor za vkuhavanje marmelad in izdelovanje sirupov ter še mnogo drugih vrst posebnih sladkorjev.

Sladkorji blagovne znamke Wiener Zucker dandanes simbolizirajo najboljše, s čimer si sodobni uporabnik lahko posladka življenje!